(Ko pozabimo človečnost, ljudje, pride energija čiščenja in nato vsi se dvignemo kot Feniks.)
Na Krasu so požari požgali veliko narave in ogrozili življenje in bivanje ljudi, živali. Ostal je pepel dreves, grmovja, trave… ostalo je pogorišče in solze.
Ogenj je uničil in očistil vse, česar ne potrebujemo. Na požgano se bo vrnilo novo seme čistih misli, besed in dejanj.
Ogenj je razplamtel tudi sočutje, solidarnost in sodelovanje vseh Slovencev. Za nekaj časa ostajajo pepel in solze, pepel in kri vseh, ki se ne pustimo podjarmiti. Ogenj je v nas zbudil nekaj, kar je spalo desetletja, naše vedenje, kdo smo mi, ki živimo.
Ogenj je v nas zbudil SLOVENSTVO.
In stara legenda govori o ptiču FENIKSU, ki vstane iz pogorišča; slika čarobno ptico, sijočo in žarečo, ki živi nekaj sto let, preden umre v plamenih. Nato se ponovno rodi iz pepela ter začne novo, dolgo življenje. To je veličastna ptica Feniks in simbolizira obnovo in vstajenje, uporabljena pa je bil za predstavitev številnih tem, kot so sonce, čas, vstajenje, nedolžnost in izjemne ljudi.
ČLOVEK (P)OSTANI ČLOVEK
Zato vem, da iz kraškega pepela vstajamo mi vsi. Vstajamo in vztrajamo v naših sanjah samsvoj bodi ČLOVEK.
Vsi požari vsega sveta čistijo nas vse, vsi se pripravljamo, da gremo, MI ČLOVEŠTVO, v nov, drugačen svet, svet brez strahu, poln LJUBEZNI. Ta svet je svet našega védenja in poznavanja samega sebe kot ČLOVEKA.
In ja, Primorci, ste nam lahko zavednega človeka, od starovedcev do upornikov proti izkoriščanju in ste zaščitniki, kar prav je in kar res je.
Vi nam kažete, kako živijo ljudje, ki jih ni mogoče podjarmiti. Skromno, a pokončno, pogumno in ponosno v pravem pomenu besede PONOS – zavedanje kdo si, kje si doma in kako ljubiš soljudi in svojo domovino. Vi, ki živite na kršu, kamenju, kjer je potrebno vsako ped zemlje očistiti kamenja, podrasti, grmovja, trnja, da imate prostor za življenje, ste tisti, ki nam lahko pokažete pot do skupnosti, enotnosti in da si v spravi sežemo v roke (povzeto po Prešernu).
SMO UČENCI IN UČITELJI DRUG DRUGEMU…
Mi vsi pa smo tukaj, da se učimo en od drugega. Mi smo trepetali z vami v času požarov, mi smo si vsi želeli, da bi se ulil dež in pomagal pri boju proti ognjenim zubljem. Na nek način smo vsi čutili, da boste/bomo zmogli, ker nam ni vseeno. In smo. Vi na svoj način, najtežji način in mi z zavedanjem, kako močno smo povezani.
Kar doleti enega, doleti vse, kar dajemo, to dobivamo in v teh dneh smo dobivali, upam, sporočilo, da je najpomembnejše, da se zanesemo sami nase, da sodelujemo in si pomagamo.
…IN SMO OBLIKOVALCI SVOJEGA ŽIVLJENJA
Mi LJUDJE, sami. Samo mi, LJUDJE. LJUDJE, samo mi.
Da ne čakamo na denar, milost oblasti, hrano in pomoč iz sistemov. Mi smo, zaupam, dojeli našo moč, ko se organiziramo sami. Sami ustvarimo naš lasten sistem oziroma si organizirajmo življenje tako, da bomo zares ŽIVELI.
Organizirajmo se tako, ne da povzročamo dodatnega kaosa. Ko je bilo najtežje, je najpomembnejše, da poslušamo ljudi, ki znajo, vedo in ki imajo izkušnje z ognjem, organizacijo in podporo gasilcem. Potrebujemo ljudi, ki gasijo in potrebujemo ljudi, ki v neki nevidni senci organizirajo, da imajo gasilci hrano, vodo, počitek in da prebivalce usmerijo na varno.
Ko pride Mir, ko ne gori več, ko niso več ogrožena življenja, je čas, da pogledamo škodo. Vso škodo: v naravi, rastlinah, drevesih, živalih in v Dušah ljudi. Potrebno je pogledati pogorišče, vsa pogorišča in ugotoviti dejansko stanje. Del tega stanja je tudi orožje, ki je ležalo v teh krajih neeksplodirano in se je sprožilo.
Mogoče potrebujemo, predvsem vi, ki ste to agonijo doživljali od blizu, nekaj dni počitka, da dojamemo obseg in posledice, nato pa gremo v novo akcijo.
Ta nova akcija je lahko pogozdovanje, pomoč vsem, ki ste/so utrpeli škodo na vrtovih, njivah, hlevih, pomoč pri čiščenju pogorišč…
Pa tudi tu ni dovolj le dober namen, potrebno je znanje, organiziranost in soglasje ter sodelovanje ljudi, ki živijo tam.
Oni vedo najbolje, kaj potrebujejo, oni poznajo svoje življenje, sebe in naravo koli sebe. Ono vedo kako pomagati naravi, da bo čimprej prerasla pogorišče. In oni, tam, ki živijo, Kraševci, Primorci bodo povedali, kako jim lahko mi iz vse Slovenije pomagamo zaceliti rane, ki so nastale, vidne in nevidne.
…ZATO SMO PRIŠLI, DA BOMO VIDELI, VEDELI IN ŽIVELI TER DELALI, KAR PRAV JE…
…ZATO, DA BODO NAŠI OTROCI ŽIVELI RES JE, PRAV JE IN SVOJBODI.
Vzroka ne poznamo ! Pomoč je nujna .